Azazellove pomadice

»Aza!«
»Gospod?«
»Državljan A-z-a! Točno kateri del vam še ni jasen?«
»Gospod, še priimek prosim.«
»Azazello!«
»Aza Azazello?«
»Azazello sem in nič drugega! Ne vem zakaj se že deset minut ukvarjava z imenom, ko pa so važne le moje pomadice,« z nosljajočim glasom protestira državljan.

Uradnik na URP-u, natančneje Uradu za registracijo patentov, razmišlja; le kako naj izpolni obrazec, če ne ve strankinega priimka. Odloči se, da bo, samo začasno seveda, pustil prostorček namenjen priimku prazen.
»Oprostite! Še vedno sem tukaj.«
Uradnik se zdrzne ob jeznem zvenu glasu.
»Ime patenta?« se obrne k stranki.
»Azazellove pomadice!«
»Opis patenta?«
Aza pazljivo potegne iz torbe zlato okroglo škatlico in odvije pokrovček. Uradnik se sumničavo zazre v mastno, zelenkasto mazilo in povohlja. Zadiši po gozdu in močvirskih travah. Državljan začne navdušeno razlagati za kakšno mazilo gre, a uradnik se ne da zmesti: »Sestavine?«
»Močvirske trave, gozdni mah, volčje jagode, nabrane ob drugi polni luni med dvanajsto in drugo, kapljica krvi devičnika …«
»Oprostite, malo počasneje. Kako? Kri devičnika? Katere krvne skupine, prosim?«
»Kaj?! Dajte no …,«
Uradnik dvigne glavo iznad obrazca in zatrdi, da je to vsekakor pomemben podatek, saj morajo biti vse sestavine podrobno opisane.
Azazello premisli in izstreli: »B skupine, B mora biti!«
»Dobro,« prikima uradnik, »je govora o B plus ali B minus?«
Aza nemočno zavije z očmi. Uradnik se omehča in sklene, da se bosta kasneje vrnila k temu vprašanju.
»Poreklo sestavin?«
Državljan brez oklevanja razloži, da so vse sestavine ekološko nesporne in lokalnega porekla. Pogleda uradnika v prepričanju, da s takim odgovorom ne bo deležen nadaljnjih zasliševanj. Uradniku pa funkcija ne dovoljuje, da bi se zadovoljil s kratkimi pojasnili: »Ekološke pravite? In kakšna je sledljivost? Kateri certifikat ste pridobili za gojenje, kdaj? Prosim predložite priloge.«
Azazello obupano: »Nič ne gojim, raste samo, v popolni neokrnjeni naravi že stoletja.«
»Tu vsekakor nismo zagovorniki tega, da bi kaj raslo samo in brez kakršnekoli kontrole. Nadzor pomeni kakovost. Kakovost pomeni zadovoljne stranke. Tale nivo nam boste morali še zagotoviti državljan.«
Aza skomigne z rameni, uradnik z entuziazmom nadaljuje: »Kje sva ostala? Učinek?«
Azazellu se razjasni obraz, ko začne hitro naštevati: »Pomladitev vsaj za deset let, takojšen dvig vitalne energije, zmožnost letenja, enakomerno obarvana polt …«
»Samo moment!« uradniku se iskrijo oči. »Ocena varnosti?«
»Prosim?«
»Imate izdelano oceno varnosti za svoj izdelek?« Uradnik ni nič kaj zadovoljen z dejstvom, da mora opozarjati na samoumevne stvari. Odrecitira na kaj se nanaša ocena varnosti, sploh če izdelki omogočajo letenje. Da niti ne omenjamo specifikacije višine, neoviranega gibanja v skupnem zračnem prostoru, pristajanja … V oceni varnosti je jasno zabeleženo katere sestavine lahko uporabljate, katerih ne. Upa, da je državljan Azazello seznanjen s tem kaj je dovoljeno nabirati in česa pač ni dovoljeno nabirati. Lista A in lista B! Seveda pa je ocena varnosti nadvse pomembna tudi zaradi svežine izdelka. Ali gre pri izdelkih za prvo svežost, drugo ali tretjo svežost.
Azazello posluša in se grbi vase. S šibkim glasom ugovarja, da so njegove pomadice vendarle ves čas sveže. Uradnik prikima: »No, potem potrebujem točno specifikacijo vseh konzervansov.«
»Am – pppak, am – pppak …,« Azazello začne jecljati. Uradnik se zadovoljno razkomoti na stolu, z zavedanjem o pomembnosti svojega dela.
»Takole bova naredila,« komaj zaznavno se nagne naprej in zarotniško pomežikne obupanemu državljanu.
»Enakomerno obarvana polt ste rekli?«
Aza ga precenjujoče pogleda in prikima.
»Pomladitev vsaj za deset let?« uradnik se gladi po levem licu.
Aza prikimava hitreje: »In letenje.«
»In letenje,« ponovi uradnik.
»Dajte že, da poskusim!« vzklikne takoj zatem.
Aza ga trenutek nejeverno pogleduje, potem le odvije pokrovček. Uradnik že steguje dlan proti njemu, na prst mu nakapa kanček pomade.

Razmaže si mazilo med dlanmi, potem našobi usta in si ga začne vtirati v lica, v čelo, v vrat. Že naslednji trenutek začuti zategovanje, ovije ga omotičnost. Globoke gube na čelu, posledica mukotrpnega uradniškega dela, se začnejo blažiti, kmalu za njimi ni niti sence sledi. Prej upadla lica se napnejo, zadobijo zdrav rdečelični lesk. Uradnik se s široko odprtimi očmi treplja po licih, pod blazinicami prstov čuti vso prekipevajočo svežino dvajsetletnika, zaviha rokave in se začne drgniti po lahteh. Starostne pege izginevajo kot bi jih radiral. Z otroško neučakanostjo začne divje rahljati vozel na svoji sivi kravati, ihtavo odpenja gumbe na srajci, ne gre dovolj hitro, začne jih trgati, srajca odfrči na tla.
»Še, še rabim!« proseče vzklikne.

Aza je tovrstnih odzivov vajen, poda mu še kanček pomade. Uradnik se namazili po zgornjem delu trupa. Po celem telesu začuti skoraj nevzdržno žgečkanje, kot bi skočil v vrelec šampanjca. Zaobjame ga vročica, prisili ga, da si začne odpenjati še hlače, ki takoj zatem pristanejo v kotu sobe. Kot bi ga potisnila nevidna vzmet, skoči na pisalno mizo v samih velikih, belih spodnjicah. Tudi kravata mu še vedno binglja, z enim sunkom jo povleče dol, jo začne vrteti nad glavo, divje migati z boki in otresati s tolsto zadnjico. Prej skrbno urejeni papirji frčijo naokrog. Nihče jih ne bo pobral.

Azazello ga prekrižanih rok opazuje od spodaj, dober opazovalec, bi zaznal blesk odobravajočega ugodja v njegovih očeh. Tisti trenutek uradnika privzdigne z mize za nekaj centimetrov. Nemočno zakrili z rokama po zraku, pa hitro ujame ravnotežje, pobrca z nožicama in zaplava proti stropu. Usta se mu razlezejo v širok nasmeh, ko se preobrne na hrbet in zavesla po zraku. Odplava proti oknu, Aza skoči in ga odpre na stežaj. Uradnik švisne mimo.

»Hej! Kaj pa moja registracija?« zakriči Aza za njim.
»Ne budalite vendar državljan Aza! Kakšna registracija neki?!«
Njegove lepo oprane bele spodnjice se lesketajo, ko uradnik odleti v svoj prvi svoboden, sončen dan.

Zgodba je bila prvo nagrajena na literarnem natečaju Spirala 2017 in je objavljena v Spirali 2017, št. 3.