Blok

Veš kaj, niti najmanj me ne čudi, da si domovala v najvišjem nadstropju. In zdaj, leta za tabo sem tu jaz. Le prehodno, za bežen vtis. Hodim po škripajočem parketu in s prsti drsim po odpadajočem ometu. Globoko vdihnem vsakič, ko vstopim, ker je vonj še vedno isti. Po starem pohištvu in cigaretnem dimu, ki se je zajedel v stene, zavese. Samo sladkastega vonja tvojega cvetličnega parfuma ni več. Ko si odšla, je še nekaj časa kot meglica lebdel po prostorih, postajal vse bolj mil, komaj zaznaven in nazadnje izginil. Zbledel. Ali je šel kam drugam? Nič ne izgine, pravijo.
Z minevanjem časa se zdi vse kot utvara. Ali pa igra. Dramsko delo. In ti kot simpatičen lik za katerega se mi je zdelo, da se vedno malo zajebava. Pa se nisi, a? Pa tudi za tvojega sina, mojega očeta, to ni bila nobena zajebancija. »Razbou sem gobec usakmu pred blokom k je reku, da je pjanka.«
Hodim po bloku in sestavljam koščke tebe. Tiste, ki so mi bili prihranjeni, ko si še živela. Lahko grem od spodaj navzgor ali pa od zgoraj navzdol. Povsem vseeno je, vedno pridem do istega rezultata. Pa ne do sredine. Ne, ne, nobene zlate sredine ni.
Dvigalo je še vedno isto. Prenese 320 kil. Bogve koliko jih je preneslo v vseh teh letih. In koliko so prenesli tisti v njem.
Še raje grem peš. Hodim vse hitreje, potem začnem preskakovati stopnice, da moji koraki odmevajo po celem bloku in pridem do vrat vsa zadihana kot v otroštvu, ko sem hitela k tebi na obisk. Zadnjič sem se ob polaganju ovinka v tretje nadstropje zaletela v sosedo iz tvoje mladosti. Prijela me je za rame, pogledala v oči in rekla: »Spominjaš me nanjo. Tako rada sem jo imela.« Ampak to ni bilo vse kar je rekla: »Včasih sem jo privlekla do gor, jo naslonila na vrata, pozvonila in potem zbežala. Samo zato, da ne bi noben od tamalih vedel, da sem jo videla v takem stanju.«
Gospa Bezlaj v pritličju, jih ima čez sedemdeset. Gleda me izpod kratko pristriženih sivih las, ko predme postavi džezvo kadeče se kave. Nalije nama v krhke porcelanaste skodelice. Srknem, vroča je in grenka. Taka kot si jo pila ti. Z obvezno cigareto v dolgem elegantnem ustniku. Še vedno se spomnim kako občudujoče sem opazovala tvoje dolge, rdeče namazane nohte, ko si jo prižgala s srebrnim vžigalnikom. Soseda me še vedno pozorno opazuje. Potem jo zanima, če imam koga.
»Zagotovo ga imaš. Ker si ji podobna in nanjo so vedno padali. Požirala jih je in potem uničila,« pravi.
»Ne,« pomislim, a ne izrečem naglas. »Samo iskala je nekaj, česar ni bilo mogoče najti v moških.«
Skomignem z rameni in polistam po časopisu na mizi. Vsi članki so podčrtani. Spomnim se sosedinega moža, pred leti je umrl. Na koncu je bil že povsem slep in gospa Bezlaj je podčrtavala članke, ki mu jih je brala. Samo dobre novice, da se ni razburjal. To še vedno počne.
Ko prebere časopis, ga nese prijateljici v četrto nadstropje. Ne vem, če prijateljica prebere samo podčrtane novice ali cel časopis. Zagotovo pa bi bilo boljše, da bi samo dobre novice bral njen mož. Ker se veliko preveč razburja. In to ni dobro za njegovo srce. Za nobeno srce. To ve cel blok.
V prvem nadstropju je še vedno gospa Kozlič. Kadar je preveč nergala zaradi tvojih burnih razpravljanj z moškimi, si ji potem meketala pred vrati. Se spomniš? Gospa Kozlič me nikoli ne vabi na kavo, samo na hitro me pozdravi in sumničavo pogleda. Najbrž misli, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Tako ali tako pa se z nikomer ne pogovarja kaj dosti. V mladosti strto srce. Ušel ji je z najboljšo prijateljico, za njim pa nobene ljubezni več. Razen Kokija, kanarčka, s katerim ščebetata po ure in ure.
V drugem nadstropju je lepo postarana črnolaska s srnjimi očmi in vsak večer drugim moškim obiskom. Pa kaj zato. Ampak kadarkoli jo čez dan srečam na ulici, je sama. Ja, ona je tista, ki jo zdaj najbolj vlačijo po zobeh.
In v najvišjem, petem nadstropju, kraljica drame. Ti. Zdaj sem pa jaz.
Ampak še raje kot doma, sedim na terasi. Kadim, srkam grenko kavo in razmišljam. Razmišljam, da bom tukaj posadila krasne, dišeče cvetlice in privlekla udobne ležalnike. Tudi mizico. Potem bodo vsi sosedje prihajali posedat sem gor.

Zgodba je bila prvič objavljena v umetniškem zinu Monstruma, septembra 2018.