It’s never too late to have a happy childhood

»Nikoli ni prepozno za srečno otroštvo,« tako ljubljanski grafit izpod spreja Miss Wixen. Z mestnih sten lahko v človeka občasno pronicajo večje modrosti, kot nam jih ponujajo strokovna dela. In kaj nam sporoča Miss Wixen?

Na prvi pogled eno izmed obče znanih resnic, da je treba tudi v odrasli dobi ohranjati otroka v sebi. Podobno kot Pika Nogavička torej: »Ljuba kroglica pregelk, nikdar nočem biti velk!« A napis Miss Wixen nosi v sebi nekoliko več tragike, kot jo lahko zaznamo v »zakletvi« Pike Nogavičke. Spomni nas, da niso vsa otroštva srečna. In nekateri otroci komaj čakajo, da minejo. Zanje tale rek »ohranjati otroka v sebi« ne pomeni ničesar dobrega. Ker je otrok v njih prestrašen, negotov in vedno na preži, kdaj se bo zgodilo kaj hudega. Otroštvo se neizbrisljivo vtisne v nas, vedno znova nam trka na vrata, oblikuje način, kako se gibljemo v tem svetu. Starši oziroma ljudje, ki naj bi za nas skrbeli, nam v najbolj ranljivi dobi s svojim odnosom predajo eno izmed najpomembnejših sporočil. Ali je svet varen ali nevaren prostor? So ljudje okrog sovražniki, proti katerim se moramo ves čas boriti in manipulirati z njimi, ali nas imajo radi in nam želijo dobro?

Večina ljudi, ki živi ulično življenje, je v otroštvu dobivala zelo »temačna sporočila«. Za težke preizkušnje niso »opremljeni« kot nekdo, ki nosi v sebi sporočilo, da je svet večinoma prijazen, ljudje dobri in da se mu ne more zgoditi nič hudega. Tako so »uličarji« večino časa v tesnobi in na preži pred naslednjo tragedijo. Ljudje, ki se v otroštvu naučijo, da je svet nevaren, zelo težko odložijo orožje tudi, ko odrastejo. Seveda tovrstni ljudje obstajajo v vseh socialnih sferah, včasih so vsaj na zunaj, po širše sprejetih družbenih merilih, celo nadpovprečno uspešni. Na znotraj pa jih ravno tako vodita tista strah in občutek, da se morajo neprestano boriti. Čeprav jim na videz ne manjka nič, v njih divjajo viharji. Ampak cenjena grafitarka Miss Wixen nam sporoča še nekaj. Da nikoli ni prepozno. Nikoli ni prepozno, da človek svoj modus operandi, ki se je vtisnil vanj v najnežnejših letih, spremeni. Prevrednoti. To pa se zgodi predvsem z nabiranjem drugačnih izkušenj. Tudi ljudje z ulice si lahko tako svojo predstavo spreminjajo malo po malo, dan za dnem. Predvsem skozi drugačne medčloveške odnose, ki so jih vajeni od poprej. Torej grafi tarska popotnica v novem letu: Nikoli ni prepozno. Z vsakim dnem lahko tistim, ki svet doživljajo kot nevaren prostor, dajemo drugačno izkušnjo. Izkušnjo ljubečega, spoštljivega, dostojanstvenega sobivanja.

Uvodnik v Kraljih ulice, januar 2019