Povsem običajna upornica

»A veš,« reče prijateljica, ko neko sobotno dopoldne ob kavi kot običajno »rešujeva svet«. »Zadnjič sem se počutila kot ena velika upornica.«

»Ti?« jo začudeno pogledam.

»Ja« prikima, »jaz, ki sem od nekdaj živela normalno. Skrbim za otroke, družino, hišo, plačujem položnice, nikomur nič nočem. Nikoli se nisem hotela upirati, jaz hočem samo v miru živet.«

»Upornica, ki plačuje položnice, torej,« se ji nasmehnem. A njej ni do smeha. Pove, kako se je zadnjič v službi prvič uprla pred celim kolektivom, ko so se namerili sodelavko odpustiti in ji v ta namen po krivem naprtili dejanje, ki ga ni zagrešila.

»Grozljivo je bilo,« zmaje z glavo. »Šef me je gledal kot največjega krimosa, jaz pa sem pred vsemi samo glasno rekla, da se mi to ne zdi prav. Nastala je mučna tišina, vsi ostali so samo buljili v tla.«

»Postala sem upornica, čeprav to nikoli nisem hotela biti.« Njene besede mi kar niso šle iz glave.

Več na: Disenz