Radost branja: Večer s poezijo Wislave Szymborske

Wisława Szymborska ni verjela, da lahko poezija spreminja svet. Resnični prasci namreč ne berejo poezije. Svoje bralce je videla kot običajne ljudi, ki potem, ko kupijo knjigo, pogledajo v denarnico, koliko denarja jim je še ostalo.

Ob prvem izidu knjige njenih zbranih pesmi RADOST PISANJA v prevodu Jane Unuk bodo pesmi Wisławe Szymborske brali: Jana Unuk, Anja Štefan, Alenka Sottler, Marjana Kobe, Helena Peršuh, Luna J. Šribar, Irena Matko Lukan, Peter Svetina, Sanja Janša, Pavle Učakar, Uroš Zupan, Carlos Pascual in urednik zbirke Andrej Ilc.
Glasbo bo večeru z violončelom prinesel Kristijan Krajnčan.

Ko so Wisławo Szymborsko (1923–2012) v nekem intervjuju vprašali, zakaj je v življenju vsega skupaj objavila samo nekaj manj kot 350 pesmi, je odgovorila: »Ker imam doma koš.«

V dvanajstih zbirkah (trinajste z naslovom Zadosti ji ni uspelo dokončati) si poljska nobelovka (1996) zastavlja temeljna vprašanja o življenju in svetu, jih osvetljuje z nepričakovanih zornih kotov, pri tem pa si pomaga s humorjem, ironijo, parodijo in podobnimi modernimi izraznimi sredstvi. Njena poezija je razpeta med večni dvom in vzhičenost nad čudežnostjo resničnosti. Pesmi pogosto pripovedujejo zgodbo, anekdoto, nakažejo kak problem, izhajajo iz trditve, ki bi jo lahko prebrali tudi v časopisu, drobnega dogodka, znanstvene hipoteze, humorno spodkopljejo kakšno splošno resnico.

V slovenščini sta doslej izšla izbora Semenj čudežev (Založba Didakta, 1997) in Ključ (Mladinska knjiga, 2014) ter zbirka Trenutek (KUD Apokalipsa, 2005) zdaj pa bo končno preveden njen celotni pesniški opus.