Velika laž je, da imamo vsi enake možnosti

Smilja Štravs, Finance, Manager, april 2018

Sistem se do ljudi vede tako, kot da vsi izhajamo iz istih položajev in imamo enake možnosti. To je velika laž, ki vpliva na to, da smo do soljudi, ki se znajdejo v stiski, vse bolj kruti in vzvišeni, pravi antropologinja Luna J. Šribar, ki se ukvarja z ljudmi, potisnjenimi na rob družbe.

Zanimajo jo zavrženi predmeti in zavrženi
ljudje, posamezniki z obrobja družbe.
Etnologinja in antropologinja Luna J. Šribar
je predsednica novoustanovljene zadruge
Stara roba, nova raba, sicer hčerinske družbe Kralji
ulice. Pomaga pri urejanju istoimenskega časopisa za
brezdomce, sodeluje pri vzpostavljanju skupnostne
ekonomije, kot so različne posredovalnice rabljenih
predmetov, in piše. Pred kratkim je pri založbi
Mladinska knjiga izšel njen roman Starinarnica, v
katerem pripoveduje zgodbo o starinarju, ki uči ljudi
ekonomije daru, to pa je bila tudi tema njene doktorske
disertacije.

Kaj je bil vzgib, da ste se odločili za delo z
brezdomci? Vam je ta »služba« preprosto prišla
na pot ali ste jo iskali sami?

To ni bila enkratna odločitev, ampak bolj postopen
razvoj, neki naravni tok dogodkov. Z brezdomci sem
se srečevala že med študijem antropologije, ko sva
s kolegico Alenko Lamovšek zbirali njihove zgodbe,
misli in jih potem uredili v knjižico. Medtem je izšla
prva številka časopisa Kralji ulice, takoj sva se pridružili
uredništvu in potem smo knjižico tudi izdali.
Tudi nasploh sem se že od malega rada pogovarjala
z ljudmi , ki so odstopali od nekih normativov družbene
»normalnosti«. Ponavadi so s seboj nosili težke
zgodbe, velikokrat pa so imeli povedati tudi marsikaj
lepega, kar ti še dolgo ostane v spominu ali celo prevrednoti
pogled na svet. Skratka, ti da misliti.

Mora imeti človek, ki dela z brezdomci, do
katerih ima večina drugih ljudi predsodke, da
so umazani, leni, zapiti, nepošteni in podobno,
kakšne posebne lastnosti? Kako ste opravili s
takšnimi predsodki?

Ah, ne vem, ali imam ravno kakšne posebne lastnosti
za to delo. Mogoče bi lahko rekla le, da nam je zaposlenim
pri Kraljih ulice skupna predvsem potrpežljivost.
Kar je koristna lastnost nasploh za delo v socialnovarstvenih
programih. Sicer pa tudi tu velja tako kot pri
drugih predsodkih: imaš jih, dokler ljudi ne spoznaš
od bliže. Zgoraj navedenih predsodkov sicer nikoli
nisem imela, pri vzpostavljanju različnih projektov
sem imela bolj strahove v smislu, ali bomo to res zmogli,
a so se s kilometrino kaj kmalu razblinili. Dobila
sem večje zaupanje tako v ljudi, s katerimi delam, kot
tudi vase. Sicer pa so brezdomci tako heterogena skupina,
da jim je res krivično in skoraj nemogoče pripisovati
neke skupne značilnosti. To je tako, kot če bi
trdila, da so vsi novinarji zaradi stresnega poklica, ki
ga opravljajo, zapiti.

Ali imate kot antropologinja do ljudi nasploh
oblikovan drugačen odnos? Je lahko vsak človek
za vas predmet proučevanja? Se vam dogaja, da
ljudi, ki jih srečujete, nezavedno proučujete ?

Ljudje na prvem mestu zame niso nikoli predmeti, tudi
proučevanja ne. In ne, nimam takšne poklicne deformacije,
da bi začela proučevati ljudi takoj, ko stopim
v kakšen odnos. Sem pa od nekdaj radovedna, veliko
opazujem, poslušam, analiziram, mogoče sem med
študijem res to dodatno izostrila. Nasploh pa dobro
ločujem svoje raziskovanje – takrat, ko raziskujem z
določenim namenom, to ljudje dobro vedo, k temu me
zavezuje tudi poklicna etika – od vsakdanjega življenja.
Res pa je, da je lahko v antropologiji ta meja med raziskovanjem
in vpletanjem v druga življenja ali pa prevzemanjem
navad drugih skupnosti tanka. Saj že ena
naših najpomembnejših metod, opazovanje z udeležbo,
zahteva tesno in dolgotrajno zaupanje v odnosu do
ljudi v raziskovani skupnosti. Znanih je kar precej primerov,
ko so antropologi izgubili raziskovalno distanco
ter prevzeli » domačijski « pogled in slog življenja.

Kakšni so ti ljudje, kakšne so njihove zgodbe?
Ko jih vidiš beračiti po Ljubljani, se ti zdi, da so
se izgubili v svetu raznih odvisnosti, od alkohola,
mamil … Med njimi so stari in mladi, zlasti pri
zadnjih človeka stisne, zakaj so se odločili, da
gredo na ulico, ker pri nekaterih imaš res vtis, da
jim tega ni treba.

Ljudje se po mojem mnenju nikoli sami ne odločijo,
da gredo na ulico, ampak so v to prisiljeni. Ulica je
lahko celo boljša od slabih izbir. Za nekatere je recimo
dom večja nevarnost kot ulica, za denimo trpinčene
ženske, otroke … in je to edino, kar jim preostane. Je
pa čisto mogoče, da vam bo nekdo, ki je brezdomec,
rekel, da je to izbral sam. Ja, je izbral sam, ampak kot
rečeno, ni imel boljših možnosti. Poleg tega včasih
ljudje to rečejo, ker s tem ohranjajo tisti delček dostojanstva,
češ svobodno sem si to izbral. Ampak kar
predstavljajte si, ali res mislite, da bi si kdo svobodno
izbral, da noč za nočjo ne bo vedel, kam položiti glavo,
da se ne bo mogel nikamor umakniti pred radovednimi
pogledi, ne bo imel nobene intime, da ne govorim
o zimah, ko se ohladi pod ničlo, da ne bo imel nikamor
spraviti svojih stvari …
Sicer pa ljudje, ki jih srečujete na ulici, resda najočitneje
kažejo problematiko brezdomstva, v resnici
pa so le vrh ledene gore, saj obstaja ogromno skritega
brezdomstva, ki ga ljudje v vsakdanjem življenju sploh
ne zaznamo. Evropska definicija brezdomstva zajema
veliko širšo skupino ljudi kot le tiste, ki so dobesedno
brez strehe nad glavo. Med brezdomne ali v veliki
nevarnosti, da to postanejo, sodijo tudi tisti, ki so recimo
v institucijah, pa po odpustu ne bodo imeli kam, ljudje, ki prenočujejo denimo pri različnih znancih,
ženske, ki vztrajajo v nasilnih razmerjih samo zato,
ker nimajo kam …

Kako se vas dotaknejo njihove zgodbe? Ali ste
izumili kak mehanizem za lažje sobivanje z brezdomci?

Zaposleni na društvu ves čas izumljamo mehanizme,
predvsem kako ohranjati distanco, da te težke usode
preveč ne posrkajo. Ob vzpostavljanju društva smo
delovali na podlagi entuziazma in gradili z našimi
člani, članicami predvsem prijateljske odnose, a z leti
dela in širjenjem programov smo se morali profesionalizirati,
se drugače organizirati, navsezadnje tudi
postavljati meje. Ljudi, ki potrebujejo pomoč, je veliko,
žal, vse več. Vsak bi potreboval, da se mu nameni čim
več časa, podpore, poleg tega se vse bolj dogaja, da k
nam usmerjajo ljudi tudi druge državne institucije, na
primer centri za socialno delo. Skratka, pritisk z vseh
strani. Vse to od človeka zahteva stalno delo na sebi,
saj v taki službi kmalu ugotoviš, katere so tvoje najšibkejše
točke.

Kako se brezdomci vključujejo v družbo? Ali si
sploh želijo, da bi se vrnili v klasično življenje , si
poiskali službo, najeli stanovanje … ?

Obrniva vprašanje. Ali ima tržni sistem, v katerem živimo,
sploh interes vključevati najbolj odrinjene člane,
članice družbe? Za vsakega, ki sem ga spoznala prek
svojega dela, lahko z gotovostjo trdim, da si želi živeti
lažje, bolj varno in stabilno življenje. Je pa tudi res, da
marsikdo med njimi tega nikoli, sploh pa v otroštvu,
ni imel in nima nobene predstave, podobe o tem,
nima nekega občutka, kako pravzaprav je umirjeno
živeti. Potem so zanje vse te stvari, ki se nam drugim iz
bolj varnega okolja zdijo samoumevne, vsaj desetkrat
težje. In sistem? Sistem se do ljudi vede tako, kot da vsi
izhajamo iz enakih položajev in imamo enake možnosti. To
je ideologija, ki se nam prodaja ves čas in je velika laž.
Med drugim vpliva na vsakdanje medčloveške odnose,
na to, da smo do soljudi, ki se znajdejo v stiski, vse
bolj kruti in vzvišeni.

Ali brezdomcem organizirate posel ali ste bolj
njihova tolažnica, podjetniška svetovalka, terapevtka…?

Ja, včasih sem hotela biti vse to, potem pa počasi
ugotoviš, da to ne gre, in se omejiš na svoje močnejše
»adute« ali pa pač na to, kar je v nekem obdobju v
društvu potrebno. Saj nas je že okrog 25 zaposlenih in
se med seboj dopolnjujemo. Nekdo je močnejši v eni
vlogi, nekdo v drugi. Je pa res tudi to, da vseh teh vlog
ne moreš popolnoma ločiti med seboj. Tukaj nikakor
ne gre za to, da ljudem organiziraš posel in rečeš – zdaj
pa lahko delate. Ne, ponuditi je treba še razne celostne
oblike podpore. Poleg tega si nikoli kar sama ne izmislim,
kaj bomo delali, vse projekte začrtamo skupaj z
našimi brezdomnim člani, članicami, odzivamo se na
njihove potrebe in potrebe širše skupnosti. Sama sem
konkretno dobra pri vzpostavljanju novih projektov,
spodbujanju ljudi, da se česa lotimo, pri organizaciji.
Zdaj imam sicer vlogo predsednice novoustanovljene
zadruge Stara roba, nova raba, kar pomeni, da je name
padlo predvsem veliko birokratskega dela, ker smo še
majhna ekipa.

Kakšen odnos imajo do vas, kako vas gledajo
– kot rešiteljico ali kot nekoga, ki se je vmešal
v njihov izgubljeni svet in jim krati duševni mir,
posega v njihovo življenje ?

Ne eno ne drugo. Če me gledajo kot rešiteljico, jim
dam hitro vedeti, da so lahko rešitelji le sami sebi,
zaposleni v društvu jih lahko v tem le podpiramo, jim
pomagamo in omogočamo varno, neobsojajoče okolje.
Brez tega, da se človek v sebi odloči za spremembe
in začne delati male korake na poti k izboljšanju položaja,
pač ne gre. Z vsakim uspehom, pa naj je še tako
majhen, postanejo ljudje bolj prepričani sami vase in
gre lažje. Ne dojemajo me kot nekoga, ki bi posegal v
njihova življenja, saj pridejo ponavadi sami do nas ali
pa imamo razvite zelo mehke, nevsiljive pristope, na
primer vabilo na kavo, na tortice v društvo, po obleke
… Ljudem nikoli ne vsiljujemo stvari, damo pa jim
vedeti, kaj vse je pri nas na voljo. In potem korak za
korakom. Medsebojno zaupanje je glavna stvar, da se
začnejo v društvu ustvarjati »pravljice«.

Kaj lahko rečete zagrizenim kapitalistom, ki
so prepričani, da mora biti vsak človek brez izjem ,
razen morda hudo bolnih, dovolj močan, da poskrbi
zase in ne sme biti v breme družbi?

Hm, za začetek bi jim rekla, da je življenje tam zunaj.
Pa ne mislim vesoljcev, ampak to, da si z osredotočanjem
le na služenje denarja ožijo svoje življenje, izkušnje, svoje občutke.
Potem bi jim rekla, naj vsaj za
trenutek pozabijo na razne ideologije in na to, kaj vse
morajo početi, da v tej družbi veljajo za uspešne, naj
pozabijo na videz in začnejo spoznavati stvari, ljudi
zunaj svojih običajnih svetov. Rekla bi jim, naj naredijo
eksperiment in za spremembo berejo manj poslovnih
načrtov in več zgodb, poezije. In potem naj čisto mirno
sedijo in opazujejo, kako se počutijo, če preberejo eno
ali drugo. Seveda bi jim z veseljem tudi malo posolila
pamet s tem, naj svoje finančne sposobnosti uporabijo
za dobro skupnosti, ampak se mi zdi, da tega človeku
ne moreš kar ukazati, da mora do tega priti sam.

Kako konkretno delate z brezdomci, v katere
aktivnosti so vpeti v okviru vaše zadruge – selitveni
servis … ?

Kot rečeno, smo vse projekte, tudi zaposlovalne, razvijali
skupaj z našimi brezdomnimi člani in članicami.
Se pravi, da smo dejavnosti začrtali na podlagi tega,
kakšno znanje in interese so pokazali sami. Selitveni
in čistilni servis smo tako razvili, ker je veliko članov
že prej delalo to in jim je tudi ustrezalo. Se pravi, da
delajo dobro in se na to spoznajo. Ponujamo tudi
vrtnarske storitve in seveda v okviru zadruge vsak dan
deluje tudi Posredovalnica rabljenih predmetov, ki
prav tako ponuja zaposlitve in možnost usposabljanja
za različna področja, kot so skladiščenje, administracija,
popravila stvari, vrednotenje stvari, prodaja in
starinarstvo.

Rekli ste, da proučujete dejavnike, ki utrjujejo
njihov položaj marginaliziranih ljudi. Kateri so ti
dejavniki in kako jih preseči?

To sem proučevala za svojo doktorsko disertacijo, kjer
sem podrobno opisala, s kakšnimi ovirami smo se
srečevali med vzpostavljanjem projekta skupnostne
ekonomije Stara roba, nova raba. Na kratko lahko te
dejavnike razdelim na zunanje in notranje. Med zunanje
sodijo recimo odnos medijev in širše javnosti do
problematike brezdomstva, odnos državnih institucij,
sistemski problemi, kot sta reševanje zadolženosti ,
zbirokratiziranost … Med notranje dejavnike pa sodi
predvsem sama notranja dinamika pri vzpostavljanju
tovrstnih skupnosti – nezaupanje vključenih, slaba
samopodoba, težave pri preseganju tradicionalnih
načinov organizacije dela, težave pri urejanju drugih
področij človekovega življenja … Vse te dejavnike in
kako jih presegati, sem torej podrobno razdelala v
disertaciji z naslovom Barva daru, ki je dostopna v
naši spletni knjižnici na strani Društva Kralji ulice.

Kakšne izkušnje imate s posredovalnico
rabljenih predmetov Stara roba, nova raba?
Kateri rabljeni predmeti gredo najbolj v promet,
kaj ljudje iščejo?

Izkušnje z lokalno skupnostjo in tudi širšim okoljem
so zelo dobre. Ljudje nas podpirajo, vsak dan prinašajo
razne stvari,  tudi bolj vredne predmete, recimo
starine, in tudi nakupujejo. Zaposleni si prek dela v
zadrugi ustvarjajo tudi nove stike, tako prijateljske kot
tudi poslovne. Lahko recimo dobijo dodatne priložnosti
za delo. Torej predvsem širijo svojo socialno mrežo,
kar je odločilni del pri premagovanju brezdomstva in
socialne izključenosti.
Ljudje sicer pri nas iščejo zelo raznovrstne stvari.
Imamo veliko stalnih strank, ki večkrat na teden pridejo
preverit, ali je kaj novega na policah. Nekateri
so zbiratelji, nekateri tudi prodajajo stvari naprej na
bolšjaku. Dobro gredo v promet stvari za vsakdanjo
rabo ( kuhinjski pripomočki, tehnika …), pa tudi knjige
dobro krožijo, predvsem pa se hitro proda kristal, za
katerega imamo pač nizke cene. Niso pa stvari edino,
kar ljudje pri nas iščejo. Mnogo jih pride samo zato,
ker potrebujejo človeški stik, klepet. Ozračje je pri nas
povsem drugačno v primerjavi z velikimi nakupovalnimi
središči, kjer prevladuje odtujenost.

Kaj imate v mislih s povezovanjem ljudi zunaj
tržnih odnosov, kako bi se še lahko povezovali?

To bi se morali vprašati vsak dan vsi skupaj. Težava je ,
ker tržno delovanje pronica v vse pore našega življenja,
na vsakem koraku ti nekaj prodajajo, vsiljujejo.
Predvsem pa to vse bolj postaja družba, ustvarjena za
bogate, ne pa za revne , ki jih je sicer vse več. Pomislite,
nikamor več ne morete brez denarnice, skoraj ne
predstavljamo si več aktivnosti, niti družabnih, ki
ne bi vključevale plačevanja. Predvsem pri razvoju
skupnostne ekonomije pogrešam podporo države in
občin. Na državni ravni se sicer veliko govori o tem ,
organizira se ne vem koliko konferenc na leto, dejanske
podpore pa je bore malo. Pa ne mislim le finančne
podpore, država bi lahko naredila marsikaj v drugih
oblikah, recimo brezplačna uporaba prostorov, nižja
obdavčitev, promocijske akcije, izobraževanja za delo
z marginaliziranimi ljudmi …
Sicer pa povsod vznikajo nove oblike ekonomij, če
se malo ozremo naokrog – skupna raba prostorov, prevoznih
sredstev, menjava blaga in storitev, razne izposojevalnice,
izmenjevalnice, lokalne valute. Potem so
tu še razne avtonomne skupnosti, ki prav tako delujejo
po čisto drugih, in ne dobičkonosnih načelih. Sicer so
velikokrat kaj hitro zatrte, a ljudem pač nič ne more
preprečiti, da bi se svobodno združevali. Če jih vržejo
iz ene hiše, si bodo poiskali drugo. Posredovalnica je
tudi primer, kako se je mogoče povezovati zunaj tržnih
odnosov. Nekateri ljudje res pridejo k nam kupovat, jih
pa tudi veliko le prinaša stvari, brez katerih zadruga ne
bi mogla delovati. In kaj jih žene ? Denar in slava gotovo
ne. Stvari nam dajo zastonj, ker jih nočejo metati stran
in imajo občutek, da naredijo nekaj dobrega.

https://manager.finance.si/8932650