“We wanted to be the sky”*

Odraščala je v tisti hiši na vogalu. Tam so malo posebni, se je večkrat govorilo naokoli. Malo posebni, radi rečejo ljudje, ko hočejo povedati, da imajo nekoga za čudnega, ubrisanega. Živeti v hiši alkohola, tudi zlorabe, se je govorilo … V bistvu ne gre več toliko za živeti, kot preživeti. To je bil njen svet. Kot kakšen mehurček zunaj katerega poteka »normalno« življenja, ona pa ne more tja. Saj ga niti ne pozna, ne ve kako je »čutiti« tam. Včasih ga je malo zaslutila, med drugimi otroci, med redkimi obiski drugih družin, v šoli, ampak to je bilo premalo, da bi naravnala svoj kompas za življenje.

In potem je v svetu, v katerem je živela, izumljala svoje majcene svetove. Takšne v katerih je bila samo ona, v katerih je našla svoj mir, ko ji je bilo najbolj hudo. Tam si je tudi, ko je bila že odrasla vedno znova dopovedovala, da je vredna… Da je vredna čisto in povsem toliko kot katerikoli drug človek. In si zasluži svoj prostor na tej zemlji. O čem več, niti ko je odraščala, ni razmišljala. Želela si je le tistega »normalnega« mirnega življenja. Ampak zanjo je bilo to prekleto težko. Opazovala je nekatere ljudi kako elegantno plavajo skozi življenje, brez kakšnih večjih pretresov, kocke se jim skladajo druga za drugo, vse se zdi lahko. Pri njej ni bilo nikoli lahko. Vsak dan se je zdel boj sam po sebi. In tudi, če se je kdaj za trenutek zazdelo, da ji bo uspelo – ljubeč fant, sprejem na fakulteto, urejeno najeto stanovanjce … – se je slej, ko prej porušilo.

Borila se je. Borila se je kot levinja, za tisto svojo podobo »normalnega življenja«. A starejša kot je bila, manj moči je imela graditi vse znova, znova in znova … Se pobirati, spet padati in se znova pobrati. Vedno bolj jo je vleklo k »svojim«, k alkotu, razsutju, k tistemu kar pozna, kar ji daje domač občutek, kjer se počuti enaka z enakimi. Tukaj ni imela občutka, da so nekaj več, kot je čutila pri vseh ostalih, »normalnih« ljudeh.

Zdaj sedi tam, v zavetju hiše za javno upravo. Vsak dan na svojem sivem modrocu, s cigareto med porumenelimi prsti in vedno polnimi žepi suhega kruha za golobe, ki ves čas frfotajo okrog nje. Včasih, ko te pogleda, še vidiš poblisk v očeh, samo zdaj so želje in dosežki postali zanjo nekaj drugega. Dosežek je recimo preživeti še eno mrzlo noč.

Neverjetno je, kako imamo ljudje, ki živimo fizično povsem blizu, v isti okolici, lahko v življenju povsem drugačne želje, kako se lahko naši dosežki povsem razlikujejo. Eni imajo dobro podlago, bi se reklo in že na samem začetku dobijo tisti občutek varnosti, urejenosti. Njihovo občutenje sveta, njihova čustva se oblikujejo v skladu s tem. Nekateri, milo povedano, padejo v kaos. In njihovo občutenje sveta, sebe v njem se takisto razvije v skladu s tem. Za prve morda pride tako opevana »normalnost« urejenega življenja kar sama po sebi, potem lahko pobirajo le še sladkorčke kot je dobra izobrazba, srečna družinica… Drugi se morajo za »normalnost« dobesedno boriti, ker je to pravzaprav vse kar želijo. In vsekakor v tem boju ne pomaga, da jih ostali gledajo in imajo za »posebne«, niti slučajno ne. Ker ne, niso »posebni«, nobena posebna vrsta niso.

Pa naj bo pravi dosežek v 2014, vam želimo s cestnega uredništva, videti in spoznavati tudi druge svetove, brez predsodkov, brez vzvišenosti. Letos se soočimo s svojo posebnostjo!

*Neonski napis ob Slovenski cesti

Uvodnik v Kraljih ulice, januar 2014