?

Ta uvodnik je poln vprašanj. In ima le malo pravih odgovorov. Jih pač ne vem in se boste morali s tem sprijazniti. Včasih je dovolj, da samo sprašuješ.

Četudi so nam že od osemletke ali pa še prej ubijali v glavo povsem nekaj drugega. Če si že kaj vprašala, se je učitelj ali pa učiteljica še pogosteje, takoj počutila napadeno in odgovor je bil temu primeren. In nikarte, da bi izrazil kakšno drugačno mnenje. To je bilo še za stopnjo bolj osovraženo od radovednosti. In tako naprej do službe, če sploh imaš to srečo. Se pravi tudi v službi nadrejeni, kakšna zabavna beseda – ali je izpeljana iz tega, da so bolje porejeni kot podrejeni? – oprostite, danes je tak dan, da me kar rado odpelje … se pravi tudi tile bolj rejeni konfrontiranju mnenj nikakor niso naklonjeni.

Roza je zadnjič rekel, da nam manjka odkrit prepir in tu mu res ne morem ugovarjati, pa naj se še tako trudim. Ker tu pri nas je tako resda najbolj pogosto, da izražanje nasprotnih stališč, vprašanj, dvomov, ni zaželeno. Nasprotna stran se pač takoj počuti napadeno, se pravi ponavadi tudi osebno napadeno. In kako zaboga naj se kot družba razvijamo in boljšamo in iščemo rešitve, a ne, premier Cerar, če se nismo sposobni niti na nivoju skregati, dejansko slišati drugega tudi, če se z njim ne strinjamo in potem iti naprej? Brez, da mu to na smrt zamerimo, ga označimo za konfliktneža ali pa ga celo vržemo iz službe, če smo recimo med bolje rejenimi.

Imela sem prijatelja, poti so se pač razšle, niti ne zaradi prepirov, življenje je odpeljalo po svoje, ki ga je zelo skrbelo, če je dober. In veliko je govoril o tem, da se trudi biti dober. Meni se je takrat vse to zdelo predvsem smešno. Kako hudiča se trudiš biti dober? Al’ si al’ pa nis’, šlus. No, danes pa razmišljam že malo drugače. Po svoje je imel prav. Navadno ne razvrščam ljudi in sveta po črno belih odtenkih, ampak če za trenutne potrebe recimo pristanem na krščansko delitev dobrega in zlega …, v sistemu, v katerem živimo, se je potrebno vsakodnevno boriti za to, da počneš dobro. Ne, to ni več samo po sebi umevno. Še kako hitro zaspiš in naenkrat ugotoviš, da ga zdaj pa že malo serješ. Zakaj? Zato, ker živimo v sistemu, ki sam po sebi v človeku ne zbuja dobrega. Nasprotno. Brezkonfliktnost in slepa kimavost je recimo le delček tega.

In najbrž je po dobrih desetih letih delovanja našega društva že prišel čas, da se začnemo tudi mi spraševati:  Ali smo Kralji ulice še na dobri strani? Ali nismo slučajno zaspali na lovorikah začetnega uspeha in ali nas ni že pogoltnil divji kapitalistični ustroj, ki se zažira in vpija v vse, kar je uspešno? Ali postajamo le še en privesek, spet eden izmed mnogih socialnih korektorjev sistema, ki le pomagajo reproducirati dodobra gnil sistem? Ne vem. Odgovora nimam. Vsekakor pa se nismo za to borili.

Vem pa nekaj. Tudi pri nas ne bo šlo brez konstantnega preverjanja,  diskutiranja, tudi prepiranja, če je treba. Ker da, tako lahko postajamo boljši, tako lahko popravljamo napake, tako lahko ugotovimo, kdaj in zakaj včasih skrenemo s poti in spet stopimo na svetlo stran ulice.

Ali je torej za vse nas prišel čas, da začnemo spraševati? Ali je prišel čas, da začnemo govoriti? Ali je čas, da začnemo kričati?

Upam, da bomo vsaj skupaj prišli do odgovorov. Če pa ne, se pa vsaj kvalitetno skregajmo.

Uvodnik v Kraljih ulice, maj 2016