“Včeraj marmelada, jutri marmelada, danes marmelada pa nikoli,”

je rekla kraljica iz Alice v čudežni deželi in copotnila s svojim čeveljcem po marmornih tleh, da je še dolgo odmevalo po prostrani dvorani. Kraljica je sicer tudi zelo rada vpila: »Odsekajte jim glavo!«

Ampak za namene tega uvodnika bo bolj uporaben njen prvi rek. Tako ja. Čeprav je Alica padla v luknjo, ko je lovila belega zajca in potem poleg Mačke Režalke, norega Klobučarja spoznala v Čudežni deželi tudi tiransko kraljico, je to vsekakor natančen povzetek našega dejanskega dojemanja stvari. Ljudje smo nagnjeni k opevanju dobrih starih časov ali pa k samotolaženju, še malce potrpimo, slej ko prej pridejo boljši časi. Saj bo.

Ampak ne, ne bo. Vsaj ne takole.

Kaj je skupno obema pogledoma?

Pasivnost. Dobri stari časi so se že zgodili, pa najsi so bili res tako dobri ali pa je to le priročna igrica našega uma, obljube boljše prihodnosti pa se tudi ne bodo izpolnile same od sebe.

Pasivnost ubija celo bolj kot kajenje, pravim. O, to pa ne, boste porekli. Kadilka poleg sebe ogroža še okolico, ki je podvržena pasivnemu kajenju. No, in kaj počne pasivnež? S svojim jamranjem in brezizhodnim fatalizmom že v kali zatira tiste male poskuse »utopičnih« zagretežev okrog sebe. Tarnanje nam že mogoče ponuja neke vrste kratkoročnega mazohističnega užitka. Ampak poudarjeno kratkoročnega! In potem kot vsi zasvojeni ljudje potrebujemo vedno več. Če smo nekoč kot mašilo tišin med pogovori z znanci uporabljali vreme, je zdaj vsekakor še bolj priročno postalo razpravljanje o slabih časih v katerih živimo. In očitno se nam dozdeva, da imamo na to ravno toliko vpliva kot na vreme.

Boljša prihodnost pa medtem beži kot velik bel zajec, vedno je skokec pred nami. Lahko pa naredimo to, kar je naredila Alica in smuknemo za njo v črno luknjo. Seveda, tak odriv v neznano zahteva pogum, zvedavost in željo po novih odkritjih. In potem se morda izkaže, da črna luknja sploh ni tako črna, ampak za njo čaka skrivnostna dežela.

»Po levi ali po desni?« je spraševala Alica Cepetina in Cepetaja. Seveda ji ne eden ne drugi ni ponudil jasnega odgovora. Zakaj le? Alica je morala ugotoviti sama. In sploh ni bilo nujno, da je prava leva ali desna. Videti je, da je bila v Čudežni deželi prava predvsem ta, ki si jo je dekle ustvarjalo sproti sama. S preizkušanjem, neuklanjanjem avtoritetam in razmišljanjem z lastno glavo, pri tem pa je postajala vedno bolj samosvoja in odločna. Postajala je tista prava Alica, ki se je na koncu uprla celo tiranski Kraljici. To pa je dosegla tako, da je počela stvari, ki so se večini zdele nemogoče. Najprej pa je seveda morala začeti verjeti vanje sama.

Alica: To je nemogoče.

Klobučar: Samo, če verjameš, da je.

Alica: Včasih že pred zajtrkom verjamem v kar šest nemogočih stvari.

Klobučar: To je izvrstna navada.*

 S tem, ko je Alica počela reči, ki so se drugim in celo njej še pred nekaj minutami zdele nemogoče, je odpirala prostor za nove možnosti in drugačen svet tudi za druge.

Sicer pa … Pomlad je.

Brezkompromisno odprimo že enkrat to marmelado, potisnimo prste globoko v dišeč kozarec in jih začnimo oblizovati. Takoj zdaj. Zalog nikoli ni dobro predolgo šparati, je dobro vedel medved Pu, ampak to je že druga zgodba.

*Dialog iz filma Alice in Wonderland Tima Burtona.

Luna J. Šribar, uvodnik v Kraljih ulice, marec 2017