Wake me up when September ends (Zbudi me ob koncu septembra)
»Dej, naj nekdo že enkrat zbudi tega tipa od Green Dayjev,« je zadnjič rekel špiker na radiu, ko je najbrž že n-tič odvrtel njihov »septembrski« komad.
Draga ženska,
le počasi in z veliko stopicljanja na mestu spoznavam, da je ustvarjanje veliko močnejša sila kot bojevanje. Pa vendar … Patriarhalno načelo nas že tisočletja sili v neprestan boj in gradi svet, v katerem zate premnogokrat ni bilo prostora, da bi vzplamtela v vsej svoji moči in lepoti. Ker se moraš velikokrat in z vsemi […]
“Včeraj marmelada, jutri marmelada, danes marmelada pa nikoli,”
je rekla kraljica iz Alice v čudežni deželi in copotnila s svojim čeveljcem po marmornih tleh, da je še dolgo odmevalo po prostrani dvorani. Kraljica je sicer tudi zelo rada vpila: »Odsekajte jim glavo!«
?
Ta uvodnik je poln vprašanj. In ima le malo pravih odgovorov. Jih pač ne vem in se boste morali s tem sprijazniti. Včasih je dovolj, da samo sprašuješ.
SAMO, DA NAM NEBO NE PADE NA GLAVO (Prosto po Ataaufbixu)
»Neke čudne kemikalije so v zraku.« To je že kar nekaj časa nazaj ugotovil Vonnegut. Kemikalije, ki prihajajo v naše glave, povzročajo kemične reakcije in potem počnemo zares čudne in nedoumljive stvari. Recimo takele.
Lakota
Center mesta, ena ulica, dve vrsti, en vzrok. Lakota. Na eni strani vrsta pred prodajalno bureka, na drugi strani vrsta pred centrom za brezdomne ljudi.* Vzrok lahko zvedemo na isti pojem, rešitve zanj pa ne. Lakoto prvih je mogoče nasititi v nekaj minutah in z malo cvenka v žepu. Kaj pa lakota drugih?
“We wanted to be the sky”*
Odraščala je v tisti hiši na vogalu. Tam so malo posebni, se je večkrat govorilo naokoli. Malo posebni, radi rečejo ljudje, ko hočejo povedati, da imajo nekoga za čudnega, ubrisanega. Živeti v hiši alkohola, tudi zlorabe, se je govorilo … V bistvu ne gre več toliko za živeti, kot preživeti. To je bil njen svet. […]